Simpozij

SOBOTA, 1. 6. 2024, 9.30-11.45

Glas otroka in varstvo koristi otroka v primerih ločitev, kjer je prisoten visok konflikt ali nasilje – vloga psihoterapevta in drugih strokovnjakov v mreži pomoči otroku

Vodja simpozija: Mojca Šeme

Gosti simpozija: Frida Burkelc, Metoda Maj, dr. Anja Radšel, Zoran Stankić Rupnik, Robert Tekavec, Polonca Teršek, Katja Zabukovec Kerin, Marica Žerjav.

V postmodernih družbah narašča število razvez zakonskih zvez, s tem pa posledično tudi število enostarševskih in reorganiziranih oz. sestavljenih družin (Švab, 2001). V Sloveniji se je leta 2022 razvezalo 2149 parov, na 1000 prebivalcev je pa bilo zabeleženih 317,5 razveze (SURS, 2024). Razveza predstavlja enega izmed najbolj stresnih dogodkov v življenju družine – tako za otroka kot tudi za bodoča bivša partnerja oz. starša. Do razveze zakonske zveze oz. ločitve v Sloveniji lahko pride na dva načina: sporazumno (oba zakonca soglašata z ločitvijo, sama sta se dogovorila o varstvu in vzgoji otrok, njihovem preživljanju in stikih ter delitvi premoženja) in brez sporazuma (ko se zakonca ne moreta sporazumeti o razvezi zakonske zveze ali o drugih vprašanjih v zvezi s skupnimi otroki ali skupnim premoženjem) (Na sodišču, b. d.).

V psihoterapiji se pogostokrat srečujemo z otrokom in mladostnikom, ki se sooča s kompleksnimi stiskami kot posledicami ločitve oz. razveze, kjer je prisoten visok konflikt med bivšima partnerjema, pogostokrat pa tudi (zunanjim očem) skrito nasilje v družini. Slednje je pogostokrat spregledano, ko gre za nasilje v obliki »prisilnega nadzora« (angl. corecive control), ki ni njuno povezano s fizičnim nasiljem, pri njem pa gre za uporabo taktik in strategij izsiljevanja, zatiranja, izolacije žrtve, za grožnje, mračenje (angl. gaslighting), zasledovanje in opazovanje žrtve, z mikro upravljanjem življenja žrtve ipd. Nasilje povzročitelja_ce nasilja nad žrtvijo (in otrokom) se v primeru ločitev, kjer je prisotno nasilje na način s strani institucij spregledanega prisilnega nadzora, z razvezo pogostokrat ne konča, ampak se po razvezi oz. razpadu zunajzakonske skupnosti še stopnjuje ali pa se spremeni način povzročanja nasilja (Stark, 2023). Nevarnost za to je večja, če strokovnjaki (psihoterapevti, socialni delavci, odvetniki, sodni izvedenci, sodniki, policisti itn.), ki sodelujejo z otrokom in družino v času razveze in po njej, ne razlikujejo dobro med »visokim konfliktom« in »nasiljem v družini« oz. če ne prepoznavajo dobro taktik in strategij prisilnega nadzora nad žrtvijo (materjo, otrokom). Prepogostokrat se v sistemu zaščite otroka v takih primerih zgodi, sploh če sistem pristaja na uporabo strokovno spornih konceptov, kot je »sindrom starševskega odtujevanja«, da sistem stopi na stran povzročitelja nasilja – s tem pa se utiša glas žrtve nasilja in otroka (Leskošek, 2023). Na tak način sistem zaščite otrok, vključno s sodnim sistemom, reproducira nasilje v družini na sistemski ravni.

Povzročitelji_ce nasilja, ki so otroka v času trajanja zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti zanemarjali_e ali nad njim povzročali_e nasilje, pogosto zahtevajo dodelitev otroka, skupno skrbništvo ali zelo pogoste stike, pri tem pa uveljavljanje starševske pravice in odgovornosti ni namenjeno skrbi za otroka, pač pa maščevanju nad drugim staršem ali nadaljevanju povzročanja nasilja in vzdrževanju nadzora (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik, 2017). Pri odločanju o dodelitvi otroka in stikih otroka s staršem je treba primarno upoštevati in varovati pravice in koristi otroka. Pomembno je ugotoviti, ali bo otrok pri staršu, ki je do njega povzročal nasilje, varen. Pri odločitvi ne smejo biti primarnega pomena pravice staršev, temveč varovanje pravic otroka (prav tam).

V psihoterapiji otrok in mladostnikov se žal še vedno prepogostokrat srečujemo z otrokom in mladostnikom, ki je zaradi neprepoznavanja nasilja v družini s strani strokovnjakov v sistemu v času ločitve in tudi po njej primoran ohranjati redne stike s staršem povzročiteljem nasilja. Otroci in mladostniki na tak način ostajajo v vlogi žrtev nasilja, zaradi česar prepogostokrat razvijejo izjemno kompleksne, s travmo povezane simptome (npr. motnje hranjenja, samopoškodovalno vedenje, razvojne regresije – npr. uhajanje blata in urina ob vračanju s stika pri povzročitelju_ci nasilja). Psihoterapevti otrok in mladostnikov tu predstavljajo pomembne strokovnjake v mreži pomoči otroku, »ključno osebo«, ki lahko pomaga, da bo glas otroka v takih primerih slišan in upoštevan.

Na simpoziju bodo strokovnjaki, ki pogostokrat sodelujejo v medinstitucionalnih timih, ko gre za zaščito otrok pred zanemarjanjem in nasiljem v družini, izmenjali svoje poglede in stališča v zvezi z ločitvami, kje je prisotno nasilje kot prisilni nadzor in njegovem vplivu na duševno zdravje otrok. Cilj simpozija je ozavestiti psihoterapevtsko skupnost o pomembnosti prepoznavanja nasilja v družini, ki se lahko nadaljuje tudi po ločitvi, in hkrati umestiti poklic psihoterapevta kot pomembnega deležnika v mrežo pomoči strokovnjakov, ki pomagajo otroku, ki je žrtev povzročitelja_ce nasilja tudi po ločitvi.

MOJCA ŠEME, je po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja in univerzitetna diplomirana socialna delavka ter integrativna relacijska psihoterapevtka. Kot asistentka je zaposlena na Fakulteti za socialno delo, na katedri za teorije in metode pomoči. Izvaja vaje pri predmetih Psihologija za socialno delo, Travme in socialno delo, Dialoški pristop v soustvarjanju podpore in pomoči, Epistemologija socialnega dela, Socialno delo v izrednih razmerah. Je tudi mentorica študentkam in študentom na praksi. Pripravlja doktorat, v katerem razvija tarčno-preventivni socialno-delovni pristop zgodnje pomoči in podpore otroku in družini, kjer so tveganja za zlorabo in zanemarjanje otroka ter druge obremenjujoče izkušnje pri otroku in v družini višja – in sicer za kontekst slovenskih centrov za socialno delo.

FRIDA BURKELC je višja sodnica, ki odloča v družinskih zadevah na Okrožnem sodišču v Celju. Prizadeva si za specializacijo družinskih sodnikov in pridobitev čim več znanja s področja psihologije, socialnih in drugih humanističnih ved. Že več let sodeluje s Centrom za izobraževanje v pravosodju, redno predava pripravnikom družinsko pravo, pogosto pa o družinskopravnih temah tudi strokovnim sodelavcem in sodnikom ter drugim udeležencem v sodnih postopkih (odvetniki, izvršitelji). Je izpraševalka na pravniških državnih izpitih s področja civilnega prava. Sodeluje s Skupnostjo CSD Slovenije pri izobraževanjih strokovnih delavcev in pri usposabljanju rejnikov, udeležena je bila tudi na več okroglih mizah v zvezi s problematiko izvedenstva v družinskih zadevah, npr. Okrogla miza na 8. kongresu psihologov Slovenije, prav tako aktivno pa je sodelovala z Varuhom človekovih pravic pri predstavitvi pomena zagovornikov otroka. Aktivna je tudi na publicističnem področju, objavljene ima članke v Pravni praksi, Pravosodnem biltenu ter reviji Odvetnik. Bila je članica Delovne skupine za implementacijo DZ in vodila medinstitucionalno delovno skupino, ki je pripravila Protokol za vodenje postopkov prisilne izvršitve odločb o odvzemu otroka z neposredno izročitvijo. Je tudi članica Sodnega sveta RS.

.

MAG. METODA MAJ, univ. dipl. psih., spec. psih. svetovanja, sodna izvedenka za psihologijo družine, je do leta 2020 delovala kot strokovna delavka na centru za socialno delo, od leta 2020 pa je samozaposlena. Delo, ki ga opravlja: sodno izvedenstvo v družinskih sodnih zadevah (izdelava psiholoških izvedenskih mnenj za sodišča), izobraževanje, izvajanje predavanj in psiholoških delavnic (za strokovne delavce v socialnem varstvu, sodnike, rejnike, otrokove zagovornike in druge) ter raziskovalno delo na področju psihodiagnostike: razvijanje lestvic za medosebne odnose, ki jih uporabljajo psihologi in psihoterapevti.

DR. ANJA RADŠEL, dr. med, je pediatrinja v ZD Medvode in članica upravnega odbora Sekcije za primarno pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu. Pri delu sta ji poleg kurativnega dela zelo pomembna preventivno delovanje in skrb za duševno dobrobit otrok, kar pa predstavlja v trenutni organizaciji primarnega zdravstva velik izziv.

.

ZORAN STANKIĆ RUPNIK (kolizijski zastopnik) je leta 1993 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1998 je postal odvetnik in odtlej opravlja delo predvsem kot zagovornik mladoletnikov v kazenskem postopku, pooblaščenec otrok, ki so oškodovanci in žrtve v kazenskih postopkih. Prav tako zastopa stranke v civilnih družinskih sporih, predvsem s poudarkom na varovanju največje koristi otrok. Sodišča ga pogosto imenujejo za kolizijskega skrbnika ali za skrbnika za poseben primer otrokom v družinskih postopkih.

Trenutno sodeluje kot predavatelj pri osnovnem usposabljanju za odvetnike v kazenskih zadevah proti mladoletnikom preko Odvetniške akademije Odvetniške zbornice Slovenije in pri osnovnem usposabljanju za sodnike, tožilce in poravnalce v kazenskih zadevah proti mladoletnikom preko Centra za izobraževanje v pravosodju. Sodeluje kot član medresorske skupine pri pripravi predloga smernic za izdelavo individualne ocene mladoletnika v kazenskem postopku.

Kot predstavnik Odvetniške zbornice je tudi član medresorske delovne skupine za pripravo sprememb Družinskega zakonika, član skupnega projekta EU in Sveta Evrope »Zagotavljanje največje koristi otrok v civilnih sodnih postopkih v Sloveniji« in član delovne skupine za pripravo priročnika in izobraževanja na temo obravnave in vključevanja oseb z invalidnostjo v sodnih postopkih, ki ga vodi PIC. Je zunanji strokovni sodelavec Društva odprta dlan iz Zagorja v projektu MAP (Multidisciplinarni pristop k reševanju, nadzorovanju, prepoznavanju in obravnavanju partnerskega in družinskega nasilja v perinatalnem obdobju).

Je tudi član strokovnega sveta Odvetniške akademije pri Odvetniški zbornici Slovenije in predsednik strokovnega sveta Javnega zavoda Hiša za otroke.

ROBERT TEKAVEC (višji kriminalistični inšpektor) je vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto in višji kriminalistični inšpektor.

POLONCA TERŠEK (socialna delavka) je po poklicu prof. defektologije. Takoj po končanem študiju je opravljala poklic razredne učiteljice na OŠ z nižjim izobrazbenim standardom, od maja 2000 pa je zaposlena na Centru za socialno delo Celje – enota Laško kot vodja enote ter še vedno opravlja strokovno delo na področju varstva otrok in družine. To zajema delo z visokokonfliktnimi odnosi – razvezami in razpadi družin ter svetovanje družinam, otrokom in mladostnikom ter posameznikom v stiski. V okviru preventivnega programa 17 let izvaja program Skupine za starše, kjer se starši na delavnicah srečajo z različno vzgojno, partnersko in starševsko tematiko.

Pri delu ji je v pomoč znanje iz družinske mediacije ter logoterapije in eksistencialne analize. Od septembra 2021 izvaja logoterapijo in eksistencialno analizo za družine, otroke in mladostnike ter pare v okviru svoje Družinske svetovalnice, prej pod mentorstvom dr. Cvijete Pahljina, od junija 2022 pa samostojno.

KATJA ZABUKOVEC KERIN je soustanoviteljica in predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, nevladne organizacije, ki se ukvarja s preprečevanjem in ustavljanjem vseh vrst nasilja, zlasti nasilja v družini. Že več kot 25 let je izvajalka preventivnih in svetovalnih programov za žrtve in storilce_ke nasilja ter predavateljica. Je članica več delovnih skupin za spremembo področne zakonodaje, kamor prenaša raznovrstne izkušnje iz prakse. Bila je tudi članica delovne skupine za pripravo novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini.

Društvo za nenasilno komunikacijo je strokovno prepoznana nevladna organizacija, ki ponuja programe za delo z žrtvami, povzročitelji_cami nasilja ter preventivne programe. Društvo ima status humanitarne organizacije, organizacije, ki deluje v javnem interesu, vsi njihovi programi so verificirani. Programi obsegajo preventivne delavnice in predavanja, svetovalno delo z žrtvami in povzročitelji_cami nasilja, treninge socialnih veščin, treninge starševskih veščin, pravno pomoč, zagovorništvo in varne hiše. So člani več mednarodnih strokovnih združenj in mrež.

MARICA ŽERJAV (šolska svetovalna delavka in psihoterapevtka) je bila od leta 1984 zaposlena v šolstvu in s krajšimi prekinitvami na tem polju delovala do upokojitve januarja 2024. Delo v šoli ji predstavlja prostor, kjer se družini lahko pridruži v iskanju poti v vsakodnevnih situacijah in ji s svojimi znanji pomaga ubrati smeri, ki vsej družini omogočajo zdravo rast.

Izobraževanje iz geštalt izkustvene družinske terapije po W. Kemplerju je zaključila v prvi skupini edukantov leta 1994. Po dodatnih letih izobraževanja je začela sodelovati kot supervizorka in kot trenerka v izobraževanju naslednjih generacij slušateljev GIDT (trenutno teče 4-letno izobraževanje 8. skupine). Večino časa dela z najstniki oz. z družinami z najstniki. Pomoč družini, ki se je znašla v stiski, je vedno tudi pomoč otrokom in mladostnikom (tudi kadar gre le za partnersko terapijo – ko partnerji postanejo boljši partnerji, postanejo tudi boljši starši). Sodelovala je v interdisciplinarni delovni skupini za oblikovanje smernic obravnave in pomoči v primerih spolnih zlorab. V Sloveniji se je ustvarjala mreža in doktrina obravnave celega sistema tako žrtve kot družine in nenazadnje storilca. Rezultat prenosa principov dela z družino na šolsko polje je bil program Šola za razrednike –izobraževanje za učitelje v okviru permanentnega izobraževanja Ministrstva za šolstvo in šport, kjer je kar nekaj let sodelovala v programu izobraževanja. Je članica EAGT (Evropskega združenja za geštalt terapijo), katerega član je tudi slovenski Inštitut za izkustveno družinsko terapijo. Je mati dveh sinov in babica dveh vnukinj.