SOBOTA, 6. 6. 2026, 14.45-16.30
Ana Miletić Herič
Od poklicne osamljenosti do strokovne povezanosti (refleksijska skupina za osamljene psihoterapevte)
IZKUSTVENA DELAVNICA
Soizvajalki: Lija Leonora Miljavec in Mojca Omerzu
Ključne besede: potrebe v odnosih, zasebna praksa, poklicna osamljenost, skrb zase, izgorelost, razvoj skupnosti
Potrebe v odnosih so temeljne človeške potrebe, prisotne vse življenje. Vsi imamo potrebo po varnosti, spoštovanju, zaščiti, pa tudi potrebo po tem, da smo lahko svoji, in hkrati sprejeti s strani bližnjih. Prav tako je dragocena družba ljudi, ki svet ali neko določeno izkušnjo doživljajo na podoben način. To nam prihrani opisovanje izkušnje na dolgo in široko, saj drugi našo izkušnjo preprosto prepozna in se preko nje poveže z nami.
Terapevtsko delo je po svoji naravi relacijsko, a hkrati pogosto osamljeno, še posebej če delujemo v zasebni praksi. Poklicna etika nam ne dovoljuje spontanega razbremenilnega deljenja delovne izkušnje z drugimi ljudmi, zasebna praksa pa nam ne nudi okolja, kjer bi se redno srečevali s kolegi psihoterapevti in tako sprotno zadovoljili potrebe v odnosih, ki izvirajo s poklicnega področja.
Refleksijska skupina je namenjena terapevtom, ki želijo raziskati lastno izkušnjo poklicne osamljenosti, profesionalne izolacije in potrebe po strokovni povezanosti. V varnem okolju bomo skozi vodeno refleksijo in deljenje izkušenj raziskovali oblike osamljenosti, ki jih doživljamo v zasebni praksi, kakšni so njeni vplivi na naše delovanje, počutje in strokovno identiteto, med sabo bomo podelili vire, ki nas lahko podprejo, in odprli vprašanje, kako lahko skupaj gradimo bolj povezano strokovno skupnost.
Avtorice bomo predstavile potrebe v odnosu, kot jih je definiral Richard Erskine in sta jih z merskim inštrumentom RNS nadgradila Gregor Žvelc in Karolina Jovanoska. Predstavile bomo tudi dobro prakso, ki je v procesu razvoja pod okriljem društva SINTA, ter z udeleženci poskušale pričarati izkušnjo srečanja, ki je protiutež poklicni osamljenosti.
Ana Miletić Herič, psihologinja, integrativna psihoterapevtka, učiteljica integrativne psihoterapije in supervizorka v usposabljanju, v zasebni praksi dela že od leta 2008. Njena poklicna pot, ki jo označuje stalni strokovni razvoj, je odraz želje po vedno globljem razumevanju sebe, drugih in življenja samega. Njeno zasebno življenje je odraz poklicne poti. Ob zasebni terapevtski praksi jo je od nekdaj zanimal razvoj skupnosti. Sodelovala je pri projektu družinskih centrov ter razvoju psihosocialne pomoči dolgotrajno bolnim. V zadnjih letih pa je aktivna članica upravnih odborov tako domačega kot tudi mednarodnega strokovnega združenja za integrativno psihoterapijo.
