NEDELJA, 7. 6. 2026, 10.15-11.00
prim. dr. Marija Vegelj Pirc
Ko skupnost zdravi: izkušnje s skupinami za samopomoč
Prim. Marija Vegelj Pirc, pionirka slovenske psihoonkologije, se je kot deseti otrok v veliki družini rodila na začetku druge svetovne vojne v izgnanstvu v Nemčiji. Že v ranem otroštvu je bila vpeta v izkušnjo skupnosti kot prostora preživetja, vzajemne skrbi in povezanosti v času negotovosti.
V pogovoru Ko skupnost zdravi – izkušnje dela v skupinah za samopomoč bomo z njo raziskovali, kako se skupnost oblikuje v praksi in zakaj ima zdravilno moč. Izhajajoč iz njenih bogatih izkušenj z ustanavljanjem in razvojem skupin za samopomoč bomo odpirali vprašanja pripadnosti, medsebojne podpore ter pomena človeške bližine kot ključnega vira okrevanja ob nastopu bolezni in v časih negotovosti. Pogovor nas bo povabil k razmisleku o tem, kako lahko v pomagajočih poklicih s svojim delom soustvarjamo prostore, v katerih skupnost postane darilo in nosilka zdravilnih procesov.
Prim. Marija Vegelj Pirc, dr. med., je svojo poklicno in prostovoljsko pot namenila bolnikom z rakom. Je pionirka psihoonkologije na Slovenskem, ustanoviteljica oddelka za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in programa organizirane samopomoči bolnikov z rakom Pot k okrevanju. Bila je pobudnica ustanovitve Društva onkoloških bolnikov Slovenije in Europe Donne, saj so jo spoznanja, da morajo prizadevanja za celostno obravnavo bolnikov z rakom preseči ozke okvire »zdravstvenih storitev, del in nalog«, spodbudila k prostovoljskemu delu.
Pred dvema letoma je postala častna ambasadorka Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji – FIHO in je prejemnica državne medalje za hrabrost, ki jo je leta 2014 prejela od predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Je tudi prejemnica najvišjega priznanja za delo v humanitarnih organizacijah in kipca dobrote, leta 2024 pa je bila nominirana za Slovenko leta.
V času, ko je diagnoza rak pomenila smrtno obsodbo in so jo pred bolniki skrivali, je razumela, da bolniki ne potrebujejo le zdravil za telo, temveč tudi za dušo. Pravi, da se sreča ne da kupiti, da ta pride takrat, ko soustvarjaš naš svet in kaj dobrega narediš tudi za druge. Tega se nikoli ni nehala držati in pri 86 letih je njena telefonska številka še vedno vsak ponedeljek na voljo bolnikom, ki potrebujejo toplo besedo ter strokoven nasvet. Svoje 50-letno delo na področju psihoonkologije je popisala tudi v knjigi Nešteto razlogov za življenje.
